Napisal/a Koško, v sobota, 24. okt. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Dva zaljubljena metulja,
bela kot decembrska snežinka,
poplesavata nad nama.

Veter vije svoj ples
med vejami dreves
ter hladi moje
razbeljeno srce.

Ptice svoje melodije
spet posvečajo pomladi.
Bližnje drevo si nadelo
je belo obleko iz cvetov
in vsak metulj
okoli njega plete
svojo hitro,
a pisano ljubezen.

In ob meni ležiš ti.
Roza cvetovi zate dišijo,
blizu še beli zate samo,
ker si prelepa, ihtijo.

Kaj pomaga mi
prostranost mojega pogleda,
če vse kar hoče videti srce,
si ti,
če vse kar rada čuti koža,
je tvoj dotik
in če vse kar upajo
poljubiti moje ustnice,
so ustnice tvojega
s soncem obsijanega,
angelsko lepega obraza.

In v upanju,
da bodo moje dlani
vile kodre tvojih las
skupaj z vetrom,
se moj dan konča.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)