| Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 25. okt. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Spominjam se, bilo je to v tistih dneh,
ko se z dreves osipava listje
in iz zemlje prilezejo gliste.
Ljubila sva se kar tam, na gozdnih tleh,
ko je nenadoma, sredi predigre,
izza grmovja "zaslišala" nekakšen smeh...
"Nekdo naju ima že ves čas na očeh!,"
mi šepnila je z glasom polnim krivde.
In jaz, ki sem se zbal, da delam smrtni greh,
sem v tej grozi stekel na bodice
brinu, ki naju je zastiral ob straneh...
Nikogar ni bilo, a moje lice
je krvavelo kot preluknjan vinski meh!
Odšla sva, ko je pokasirala modrice...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
