Napisal/a Sir William, v nedelja, 25. okt. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Misli se zbirajo v viharni oblak,
grozijo mi z močnim gromenjem.
Nekje nad menoj se spuščajo v mrak,
kot olje na ogenj mojim hrepenenjem.
Vest mi skelijo te kaplje skomin,
mi pešajo up, ki je prazen.
Najbolj boli me prav eden spomin,
spomin, ko sva midva narazen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj naj bi ljubila me, če nisem pa prav nič drugačen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj bi sploh ljubila me, če moj duh je ves črn, temačen.
Moje misli nestalne kot vreme,
moje delo propade z nočjo.
Edino kar hočem da ostane le,
je moja večnost in misel na njo.
Ti kot pesem si jasna,
bistra in zmeraj prekrasna.
Za moje motne in solzne oči,
ti si luč v zmoti, temi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|