| Napisal/a matejkrevs, v sobota, 31. okt. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Nekoč, ko se pobit sklonim nad bel list,
zazija pred mano prepad beline,
zavrti se mi od strašne praznine,
da v vrtoglavici napišem stih;
s kremplji se mu zasadim v besede,
(tik preden bi zgrmel v neznano),
po zlogih spet splezam ven, na plano
in srečen, da je le konec te bede,
tam na smrt utrujen zaspim, kot ubit.
Potem sem spal in spal, nemara sanjal,
da, sanjalo se mi je, da je ves svet
ena sama pesem, en sam rajski svit,
da ni več brezna, kamor sem zataval,
ne groze, ki je spočela ta sonet.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
