| Napisal/a Sir William, v sreda, 04. nov. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Ko zremo ji iz oči v oči,
na vratu koža se srši.
Od strahu, neskončnega čakanja,
med nami sliši glas se trepetanja.
Srce smo z ideali strli,
zidove zdrave pameti podrli.
Zdravila ne poznamo za bolezen,
nikdo od nas ni v duši trezen.
Izmučeni vsi od strasti,
uničeni iz bridke žalosti,
sedaj odhajamo na dolgo pot,
ta rešila nas vseh bo zmot.
Za nami čas predolgega trpljenja,
zdaj prihaja odrešenje.
Ni več senčnega, turobnega življenja,
pozabili bomo za skrbenje.
Tako pač čakamo, da nov dan pride,
nas pričaka in popelje v svet prostran.
Ko že prelepa zarja na obzorju vzide,
meglá spusti se, zapolni širno to raván.
Níkdar zarje nisem si zahteval,
zahteval nisem tega ideala.
zmeraj sem močno si prizadeval,
me podzavest je vedno premagala.
Poteptala notranje je vzklike,
udušila duše strašne krike.
Nemočno čutil bitko sem krvavo,
bitko, za moralno pravo.
Pod seboj je čustva pokopala,
le kost in koža je ostala.
Vse kar enkrat mi bilo je dano,
izginilo je mnogo, vse prerano,
mi zdi se kot utrinek polegel,
previsok, da bi do njega segel.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5) 
|
|
