Napisal/a duovox, v nedelja, 08. nov. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kot jesenski veter,
hladen, neprijeten,
so se mi vtisnile besede.
Ne morem jih pozabiti,
ob smehu, zlobnem krohotu,
namesto pomoči sočloveku.
Zgodilo se je, ženska padla,
po pločniku stresla vsebino vrečke,
večino vsega kar je ravnokar kupila.
Pomagal sem ji na noge,
pobiral mandarine in ostalo.
Hvaležno je sprejela pomoč.
In nek mimoidoči mladenič,
je drznil eno mandarino brcniti
daleč proč ter se ob tem krohotal.
»Nekoč boš brskal, iskal,
prosil košček kruha ki ga ne bo.
Spomni se na to mandarino.«
Nekaj je zabrundal, zaklel,
nato pa poniknil med ljudmi,
sama pa je odšla ponosna naprej.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|