Napisal/a cinnamon, v ponedeljek, 16. nov. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

Drevesa so v moje naročje
kapljala posušene liste,
ko sem sedela v zavetju korenin
in poskušala prisluhniti pomaranči.

Vtič sem zarila v čvrsto lupino,
da je okoli zavel
sladkast vonj toplih krajev,
in slušalke prislonila na uho.

Nežno mrmranje je spremljal
jesenski šum vetra,
oranžne misli so se udejanile
v melanholično poezijo.

S prstom sem potegnila
po luknjičasti zunanjosti
in iz globine se je zaslišal zvok,
podoben predenju mačke.

Že dolgo nisem prisluhnila naravi.
Dolgo je tega,
odkar sem si vzela čas zanjo.
Zase.

Kako sem utrujena ...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a ajda, v 19-11-2009 20:53, 1. Prisluhni SEM!!!    lp, ajda   Objavil/a Egoist, v 21-11-2009 20:05, 2. Prisluhni Zelo lepo in slikovito opisan trenutek. Zanimivo je, da se lahko še iz tako banalnih trenutkov rodi tako krasna poezija. Odlično. Egoist   Objavil/a Klavdija KIA Zbičajnik, v 09-12-2009 16:03, 3. Prisluhni Da se ...     prisluhniti pomaranči.    Včasih je dobro slišati in nič govoriti,     da olupki utrujenosti odpadejo in po    žilah znova priteče vitaminski sok.     Drevesa toka in mi pod tem tokom, prekrasna    krošnja, ki si jo vsak riše sam.    Po potrebi prisluhnemo naravi, če pa tega dolgo ne    storimo, se nam vrača sama, kot prisluh.    Luknjičasta zunanjost mora dihati, slabemu je    potrebno priznati obstoj, potem se v miru     prepustimo dobremu. V nas samih in okrog nas je    vedno ravnovesje, a odtenek več dobrega.     Imej lep dan,    Klavdija KIA Zbičajnik