Umreš
Zame v kriku
Razbrazdanih valov
Ubijaš spečo levinjo
Diham

(peterostišje)

potepuško se seliš
od navdiha do brezdiha
se klatiš in prosjačiš
imenuješ pokrajine
Beri dalje...

Le s čim sem prizadel
tvojo dušo in srce,
da v dežni oblak
si se spremenila
sijoče sonce zakrila
in luno zaklenila.

Sladek začetek pod miljami časa...
in prvi občutek - spet ljubim...
nekdo spet prinaša zajčke s klobuka,
in vrtnice v pisanih pentlj...

Pusti naj teče in s sabo odnese
vse moje skrbi in vse, kar me boli,
naj teče in naj se ustavi šele,
ko spere sledi bolečine vse,
Beri dalje...

Rožnati listi padajo na črna stebla,
tvoj nasmeh poln marjetic.
Z naslednjim letalom grem.
Ovita v travnate bilke tiste noči...

Izpod vrat mi zadišijo tvoji lasje, čutim tvoje nekončane lebdeče besede, ki zvenijo tako popolno na mojih mečicah... ...

Sprehajam s tabo se po snegu,
greje tvoja me bližina.
Ko naenkrat upočasniš korak,
začutim, da bo&scaron...

Dežna kapljica ti padla je v oko,
»joj« sprašujem te: »ali je hudo?«
Pomežikneš mi in rečeš,
»v redu sem, brez strahu.«
Beri dalje...

Ponižaj svoje ustnice k meni
Ne maram usmiljenja v tvojih očeh