Napisal/a cinnamon, v sobota, 28. nov. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Zvonenje telefona se razlega po sobi
že ducat vdihov.
Po vsaki periodi se tišina stopnjuje
v neskončnost,
kričeče v moje uho zahteva odgovor,
gib roke proti slušalki,
odrešitev,
razbremenitev skrivnosti
temnih senc,
ki na drugem koncu
vrejo iz duše
v prazen prostor med mano in njim.
Med nama so kilometri,
a vem zakaj kliče.
Vse manj ga je
in danes je bil iz njega izrezan
pošten kos.
Išče le razumevanje, pozornost,
a mene ni,
saj imam prste ovite okoli ročaja,
z rezila pa še vedno kaplja.
Tišina.
In cikel se ponovi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|