Napisal/a Egoist, v ponedeljek, 30. nov. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Hladni veter
nežno boža
pisano listje
javorja.

Vonj umirajoče narave
se širi po zraku in
mi draži
nosne dlačice.

S premraženimi prsti
brskam po knjigi.
Maček se mi plete
med nogami.

Vstanem in
se ozrem
v votlino pod menoj.

Polna sranja.

Pustim ga za seboj in
se odpravim dalje.
Ne oziram se nazaj.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a MirnaVolk, v 10-12-2009 07:02, 1. Jesensko zlato Pri prvi kitici sem že mislila, da si sprmenil stil, pa je pač potrebno prebrati do konca. Ja neverjetno kam lahko vse zdrsnemo, se poberemo in gremo dalje. Lep konec. LP, Mirna   Objavil/a ajda, v 10-12-2009 21:55, 2. Blišč in beda tako nekako se mi je utrnilo, lepota jeseni, barvitost. Ko odmaknemo oči od čarobnega, se nam odpre vsakdanja sivina, ja, tudi to je lahko čarobno, če znamo poiskati poti, ki se nam odpirajo tako kot si napisal odpraviš se dalje in ne oziraš, ne vonjaš trohnelega.     lp, ajda