Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

Naslovnica (izbor)

BERI

Posamezne pesmi

SMS poezija

Konec

Napisal/a MirnaVolk, v petek, 04. dec. 09

Ocena urednika:
Ocena uporabnikov:	(2 glasov)

Vem, da nisem prva
na rožnatem koncu mavrice,
tudi nisem druga
v čakajoči vrsti radovednih,
vem, da ne bom tretja
na tvojem seznamu ljubezni,
pa tudi ne zadnja, ki
si namenil ji nasmeh to jutro.

Dolge vrste
nevidnih čakajočih
na neizbežni
konec.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (5)

Objavil/a Egoist, v 11-12-2009 08:03,

1. Konec

Lepo napisano. Prva kitica mi je zelo všeč, druga morda doda neko novo dimenzijo pesmi. Ja, vsi smo v enakem položaju, konec nam je vsem skupen. Egoist

Objavil/a ajda, v 11-12-2009 08:15,

2. Konec

Res je, v življenju lahko malce "šivamo, štrikamo, pletemo" po svoje in lovimo tudi rožnate konice mavrice, a kot je avtorica zapisala v zadnjih vrsticah, je neizbežnost tista, ki nas odtrga od mavričnega, koliko je pa nekomu dano barv, je pa morda usoda. No, to je pa že druga zgodba.

lp, ajda

Objavil/a Bor, v 12-12-2009 08:06,

3. Konec

V bistvu mi je kar všeč. Le, da zadnjo kitico težko umestim v začetni del, ki se zdi tak otožno ljubezenski, svetel, zadnji del pa je drastično pesimističen, turoben, dokončen, pa glede na prve kitice splošen, nič več oseben. A gre namenoma za ta kontrast, ali samo jaz to tako vidim?

Objavil/a Garfield, v 23-01-2011 15:38,

4. konec

tisti nekdo nas vedno lahko dvigne za trenutek nad usodo. nas naredi srecne kot otroke ..včasih pa tega on/a ne ve in dan se zdi siv in sami se zgubimo v množici....

Objavil/a MirnaVolk, v 24-01-2011 17:22,

5. Konec

Vsi imate prav glede prve kitice - en dan sem se sekirala le katera sem jaz v vrsti vseh ostalih in sicer tam, kjer bi morda želela biti med prvimi. Potem pa sem isti dan gledala oddajo o Auschwitzu in poskusu prikaza kako so se počutili tisiti, ki so stali tam v vrsti (o čemer obstajajo le dve ali tri fotografije ampak še preden so jih slekli), zato kot pravilno opaža Bor takšen kontrast in seveda nesmisel našega iskanja pomembnosti samega sebe v kakršnih koli "osebnih vrstah". Pa hvala za komentarje. lp, mirna