Napisal/a monikap, v torek, 08. dec. 09 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kako se ljubezen rodi na svet?
Na krilih metuljev te prevzeme v let.
Te boža, poljublja, pestuje in dviga,
skoz' srce veselje in vzhičenje šviga.
Tvoja je mati, učitelj, otrok,
ti njen si nositelj grenko-sladkih dobrot.
Sama je čista kot solza ob rojstvu,
kali jo nesožitje razuma in srca v svojem svojstvu.
Je lepa in mlada, živi vso pomlad,
v modrosti se veča, je vesoljni zaklad.
Iskreno vabilo ji nikdar ni tuje,
kadar odprto srce jo veselo pričakuje.
Si rada spočije, v nas vlije življenje,
če le ne podimo je, z njo iščemo trenje.
Ni ošabna, zahrbtna ta prelestna gospodična,
zamere ne nosi in vsemu svetu je mična.
Ko grdo jo žalimo v nje veličini,
v miru zapusti nas v otožni sivini.
Z nasmehom ogreje ljubeče srce,
ne toži za tistim, ki zavrgel jo je.
V svoji dobroti obišče te spet,
ne zaklepaj svojih vrat, brž pojdi odpret!
Kliči radostno in poj ji naprot',
saj prihaja, ne čutiš, ti srčni falot?!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|