Napisal/a rožica, v ponedeljek, 14. dec. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Punca pozabi na njega,
naj ti ne svobodo omejuje,
življenje v žalost ne sesuje,
ker on ima druge nuje.
Saj vem on je kakor dren,
ne upogne se na tren,
tudi sto let na zemlji tej,
bi ne hotel ljubiti me brez mej.
Ali srce njegovo kamen je,
duša umre od samega trpljenja,
nič več nočem tekega življenja,
njega ne dobim, zato lahko mirne duše zaspim.
Nič in nihče ga preklicalo nazaj ne bo,
naj bo še tako žalostno moje oko,
naj le krvavi srce moje od žalosti,
tudi duša umira v večnosti.
Obljubil mi ljubezen je brez mej,
tudi objeme slej ko prej,
ostala sem brez vsega,
samo spomini, mi burijo duha.
Tako si želim nekoč srečati ga,
kakor kamen obstati, prezreti ga,
pa naj se le topi, kakor sem se jaz tiste dni,
takrat bo duša moja zadovoljena, jaz počaščena.
Vem da to so le moje sanje,
tudi to, da nič več ne verjamem vanje,
življenje mi pokazalo svoje slabe plati,
ne hrepenim, v ljubezen se ne poglobim.
Kaj bi v ljubezni še lahko doživela,
s tem kar sem imela, nisem obogatela,
ni bilo mi dano od samega Boga,
da bi se uresničila pravljica ta.
Sedaj počivam in um razkrivam,
naj on še kaj postori,
potem pa se umaknemo mi,
napravimo prostor in cesto, za novo nevesto.
Ta bo kakor sam cvet mladosti,
v raju živela in opevala sladkosti,
ljubil jo princ do konca dni,
ona mu predala bo vse svoje skrbi.
Tako se naprej ta pravljica ponavlja,
ko eni odidejo, se drugim prostor predstavlja,
ljubezen živi v duši ljudi, če ne ljubiš danes,
te jutri dohiti, v nov val telo objamejo strasti.
_________________
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|