Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Po avtorjih arrow Ko je svet še obstajal

Ko je svet še obstajal Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Investicija, v sreda, 16. dec. 09
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (1 glas)
 

Tiho, čisto tiho odideš.
Stran...
Obsedim.
Nemo.
Buljim v belo steno s črno packo.
Ne čutim.
Ničesar.

Kaplje dežja nežno padajo na hladen beton.
Stara obrabljena hiša se počasi ruši.
Košček za koščkom odpada  omet.
Pozabljena je...

Z vsemi spomini je še vedno tako živa.

Pridejo oni...
Z nešteto orodji, ki jih premorejo.
Odrešili jo bodo.
Hiter, viharen konec.
Še malo.

Poruši se.
Dokončno.
Je obstajala?

Porušim se...
Dokončno.
Si obstajal?


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a ajda, v 22-12-2009 14:32,
1. Rušenje
dobra primerjava. Je pa morda težje pokrpati razpoke v srcu ali duši kot pri stavbi, ki zasije v novi preobleki. Je pa morda tudi ta dokončno po eni strani dobra rešitev, če lahko uporabim ta termin, ker se na porušenem in počiščenem lahko zgradijo novi temelji, bolje kot nekaj na pol porušeno in potem krpanje. Ja, pesem, ki da misliti in odpira dimenzije slutenih in neslutenih razsežnosti. Všečno! 
 
lp, ajda
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo