| Napisal/a MATEJ, v četrtek, 17. dec. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Sam slonim na nevidni steni realnosti,
pogrešam njeno podobo,
rad bi bil boljši,
vendar v moji glavi
tava črn oblak krivde.
Zakaj povzročam bolečino drugim?
Zakaj sem tak sanjač brez destinacij?
Njo imam najrajši,
vse na svetu bi dal zanjo.
Vendar nočem slišati več
ječanja duš ostalih,
poštenih ljudi,
ki spoštujejo svet in
živijo za sedanjost!
Zakaj sem ustvarjen?
Kdo mi zna odgovorit na
vprašanje zunanjega sveta?
Tukaj je problem človeštva.
Vsi bi radi bili vse,
vsi bi zahajali v prostore
kjer je pozabljen realen svet.
Kdo smo?
Zakaj smo ustvarjeni?
Kaj je naša naloga?
Smo mar sužnji onostranstva?
Podarjene so nam bile oči,
da spoznamo krut svet,
vendar naše duše imajo
tudi oči in vidijo sence
in temne sobane v teh
lažnivih parazitskih živali!
Kajti vsak človek je osamljen,
samo tega se ne zavemo!
Ona rešuje mi dušo,
ona mi je vse,
upam da ji ne povzročam
bolečine in tesnobe,
kajti ona je angel,
ki si ne zasluži krvavih sanj,
ne zasluži trpeče duše!
Podarjen ji je bil obraz boginje
in duša božanstva!
Ljubim te!
Želim si te v tem
temačnem, barvnem
in mrzlem zavetišču
za duše s krivdo
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
