| Napisal/a rožica, v petek, 18. dec. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Hudo mi je do vsega,
obžalujem vse kar sva ustvarila midva,
ali ljubezni te, ne tega se ne sme,
to je nekaj svetega za me.
Čakam in upam da poklical me boš ti,
srčno si želim da telefon zazvoni,
to so le moje sanje,
tebi ni nič stalo za nje.
Ti živiš svoje življenje,
ni te potrebe, da bi poklical mene,
niti mar ti ni,
kako doživljam te trnove poti.
Če bi mi stvarnik dal možnost to,
da pričnem življensko pot na novo,
verjemi, nikoli več se nebi zaljubila.
Nikoli več nebi moškega osvojila,
tudi pogleda nikoli poklonila,
ne daj Bog, da bi vrata srca odklenila.
Ne, ta bodo srbno zaprta,
nihče mina vstopa, ker to je zarota,
ljubezen je bolezen, to je edina zmota.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
