Napisal/a matejkrevs, v sobota, 19. dec. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Dragi Sunac,
lep si, tako zelo, da ne zdržim več pogleda nate,
na skrivaj si brišem solze. In morda
te zato v šali imenujem tako, saj me je sram,
da sem še vedno sveže zaljubljen.
Kadar se prikažeš na platnu neba, ti zvezda,
zasenčiš vse druge, zaslepiš nas s svojo auro,
vse temne sile premagaš in na koncu, kot kavboj
odjahaš v sončni zahod.
Kako to da vsak večer daruješ svojo kri,
vsako jutro svoje mleko celo za najzlobnejšega
izmed nas? Ti stari krvodajalec, ti mlekar s kangljico
brez dna; tebi je vse jasno, to ti je v genih.
Mi pa, mi se plazimo v polmraku,
s senco v srcu stopamo tebi naproti,
mračni.
Nekdo je zapisal, da imaš zlato pero.
Posodi mi torej to pero, da z njim pozlatim
teh nekaj svetlih misli, ki mi jih svet
ni mogel zatemniti.
Preden me tvoji mlini za vselej
zmeljejo v sončni prah.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|