Napisal/a rožica, v sreda, 23. dec. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Bolečina mi pojenja,
nič več se ne bojim trpljenja,
osvobodila sem se tega,
kar mi prinesel je zob časa.

Čudno se nam vijejo življenja poti,
kakor umetnik v roki paleto drži,
riše in kombinira odtenke vse,
da bi nam najlepše podaril te.

Ali se barva ne odnese vedno,
odtenek ni pravi in nas obglavi.
Potem se počasi pobiramo mi,
umetnik spet nekaj novega priredi.

Na platnu nariše fugura se nova,
obrisi poznani, nekaj se še dodati mora,
vsebina je prava le manjka ji glava,
ne ve kaj bi, zategujejo ga vajeti.

Pozna on, kako nam življenje čara stvari,
omiliti hoče trnove poti,
vseeno mu to ne uspe,
nekaj je potrebno tudi skozi iskušnje.

Izkušnja napravi obliko ta pravo,
nič več ne gremo skozi zid z glavo,
vedno dvakrat premislimo če,
v drugo zgodilo, se isto bo še.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)