Mamica, nočem
na poligraf, da izveš,
da te imam rada.

Ogledujem si radost ljudi
ležeč na toplem produ
živahnost mladih- njihov smeh
mi godi kot da smo v rodu.

Utrujena od bolečine,
utrujena od življenja,
ležem spat.

Med čebljanjem
in govoričenjem
loviš svojo samost
samo zato,
 

Mistika vsakdana,
sol zareže v rano.
Gledam te,
ko tečeš mimo.
Vsi vedo -
v meni molk
molči.

Gledal sem.
Neumnež.
Mižati bi moral.

Preveč prihodnosti sem svoje videl.
Preveč mi je obljubila.

...

Ko čez mnogo let
bom vse to brala,
kar tebi sem posvetila,
tebi poklonila,
bom zopet zajokala;
da sem te ljubi...

lesket
rubina
mi ponujaš

kerubina
v dlan
podarjaš

Gozd v mesečini.
Po njem sprehajam sanje,
ob spremstvu sence.