| Napisal/a monikap, v torek, 29. dec. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Molčim ne iz prezira,
ko z besedam' mi rane odpira.
Gnus zlobe se mi strašno upira,
ne vidim smisla prepira.
Ustnice negibno goltajo besede,
v tišini so našle svoj mir,
odhajam stran od žalosti te bede,
da najdem moči svoje vir.
Ni lahko slab biti,
vest muči zelo,
se je bolje dobroti prepustiti,
da prevzame duha, telo.
Vse truda zahteva,
ponos ga le rani,
kdor se poštenega dela loteva,
ga mogočna roka brani.
Mnogi polagajo dvome v nebo,
a jaz želim ostati jaz in ohranjam svojo vero.
Delec moje vere je opominjajoč trobentač:
lenuh je siromak in lačen berač.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
