Skozi oči sva si gledala v srce. V vsakem duša, kot drobna lučka želi se dvigniti na plan. V strahu, da ju ne bi izgubila s stikom ustnic nisva dovolila, da skozi usta odtavata na dan.
Razširim prste, da se dlan poveča, ko nežno vodim jo po tvoji koži, iščem kar večno v sanje je zavito in nežno božam vse, kar po navadi drugim je očem prikrito.
Še vedno duš iz ust ne izpustiva, ko roka tvoja po meni se odpravi, lase razkuštra, spušča se vse nižje in na stvarniku teles se zaustavi.
Duši izvijeta se iz poljuba, kot kerubina nad nama razširita peruti in aurama se barve spremenijo.
Zdaj usta moja z jagodama se sladijo z najlepših hribčkov tvojega telesa.
Priprejo veke ti pogled in počasi usta lezejo narazen, ko v nirvani srečava se pri izviru.
Počasi, nežno se potapljam vate, izginiti nasmeh ti z ust ne more, z dlanmi objemaš moja lica, ko ti nad glavo sveti venec aureole.
Iz ust tih vzdih, kot nimfe spev se združi z mojim, za oktavo nižjim, ko krč zaustavi nama dih na poti in v stih se spremeni tvoj "kako si dober!" in tihi moj odgovor "tebi hvala!"
Bogatejša za milijon kometkov v sebi prijetno utrujena k meni se priviješ, gola koža stisne se v objemu in v oblaku, z vonjem po ljubezni, lebdiva pod zaščito kerubinov, vse dokler se, kot lučki, ne vrneta v srce. Prosim, ne ocenjujte je več!Dovolj ima! Avtor Vodnik za ocenjevanje pesmi |
Komentiraj pesem na forumu. (32 komentarjev)
|