Napisal/a cinnamon, v sreda, 30. dec. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Sedim na plaži in razmišljam.

Med zrnca peska zarinem prste desne roke
in pustim, da me preplavi
toplota drobcev,
zajamem jih za celo pest in pustim,
da počasi polzijo navzdol,
za seboj pa puščajo
prašno sled spominov.

Zajamem jih spet,
vendar tokrat ne uidejo med prsti,
saj jih ujamem v stekleničko
(mogoče malce spominja na peščeno uro)
in jo odnesem domov.

Na polici bo delala družbo
ostalim iz zbirke,
ki se pretakajo že predolgo.

Mnoga leta nazaj sem obrnila
prvo peščeno uro
in od takrat marsikateri osupne,
ko v dokumentu uzre letnico rojstva.

Ponavadi samo skomignem z rameni
in odvrnem,
da ima pač moja ura
še preveč peska.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)