| Napisal/a duovox, v četrtek, 31. dec. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Vidim jo, sem ob njej.
Nad reko se sklanja,
na trenutke kot mogočna,
pa spet kakor da je utrujena.
Njeno vejevje se igra,
in veter z njo,
zdi se kot da z roko v roki,
potem pa spet obmiruje.
Ptice nad njo krožijo,
se malo posedejo v krošnjo,
pa ponovno odlete,
kakor da bi jih prepodila.
Nato se odpravim ob toku reke,
ter ponovno prisluhnem,
vetru, pticam v letu, dežju,
serenadi, tihožitju narave.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
