Napisal/a Mitja Drab, v četrtek, 07. jan. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Spet me kliče. Pozno popoldne je in
pravi, da kliče samo zato, da mi pove, da me ima rada.
Odsotno hodim gor in dol, ja... ja ... aha, ja...
s slušalko vestno prilepljeno na uho z drugo roko prestavljam
stvari po sobi, kot bi jim s tem pomagal poiskati pravo mesto,
jih skušal obuditi v življenje.
Kup umazanih srajc in nogavic na stolu, težek sneg na mansardnih oknih
in na parkirišču pred Likovno akademijo, zgradba glavnega štaba
Nove ljubljanske banke, ampak ona govori, govori, govori, govori.
Popoldan se je že prevesil v večer in noč,
z muko ugotavljam, da tega iskanja še dolgo ne bo konec, končno
vpraša: Ali imaš dovolj denarja?
Imam, rečem, pogledam pomečkano podobo Andrewa Jacksona,
ki zbegano bolšči z bankovca na mizi:
hvala, mami, imam. Ja, bom pozdravil vse, lepo se imej!
Odložim slušalko, stopim k balkonu,
pred Akademijo v popolni temi hišnik že debelo uro kida sneg.
Nič se ne premika, nič se ne spreminja, če hočeš počistiti
je potrebno delo, krvavo garanje, oba s hišnikom to zdaj najbolje veva.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|