| Napisal/a Mitja Drab, v četrtek, 07. jan. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
To je super mesto. Ja, to mesto je res
nekaj posebnega. Najlepše mesto na svetu, za nič ga ne bi menjal,
mi reče prijatelj, ko se počasi vlečeva skozi decembrski vrvež
razpenjene reke obsedenih nakupovalcev.
Spet ne rečem nič, rahlo pokimam: pojdiva na pivo!
Postreže natakar z dolgimi lici in očitnim mačkom,
srebava vsak svojo zlatorumeno merico, še vedno opazujoč
neusahljiv tok polietilenskih vrečk, zamolklih plaščev in pisanih šalov, kožuhov in
anorakov, dežnikov, balonov, cekarjev:
kondenzat vztrajno megli okna lokala, občasno kaka kapljica steče
po steklu navzdol, gostje prihajajo in odhajajo, tako je to.
Končujem pivo, prijatelj se je umaknil v sanitarije,
zamislim se nad njegovimi besedami:
Če bi jaz kaj odločal pri vsej stvari, bi umaknil praznične luči s fasad
in ulic in stanovanj, podrl bi jelke in stojnice, jih skrbno
naložil na tovornjake in jih poslal ven, daleč od cest, daleč stran
od tega mesta. Zaprl bi trgovine in garažne hiše in
bencinske črpalke, vse ljudi bi spravil na glavni trg in za trenutek bi
utihnilo, skozi meglo in noč bi skupaj zrli gor v zvezde
in poslušali utrip konstelacij, tako bi se namreč končno
lahko izmerilo, kako globoka je naša samota.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5) 
|
|
