| Napisal/a tomm, v nedelja, 10. jan. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Povsod vznika pohlepnost in hlad
v telesu ju odkriva bolezen,
spreminja se tkivo v gnoj in nesklad,
ker nočeš spoznati ljubezen.
Skala z gorovja zgrmi v prepad,
se razbije v same ostrine,
prenesene so od ljudi na poti,
da jih volja do upornosti mine.
Dolgo časa trpi drobec peska na tleh
dokler se s potočkom ne sprime,
ko bo v grušču izgladil si vsaki rob
bo vrnjen na obrežje miline.
Zato je bolezen naš vsakdanji kruh
nas hrani z resnico vesolja,
se duša oglaša kot žarki zvezda,
ne uničuj me ti um poln skalovja.
Čas nudi spoznanje, zato ga imam,
da ne bom kot pesek spoznan,
nočem ostrine ohranjevati,
z njo bom le v peklu vsakdan.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
