Napisal/a tomm, v nedelja, 10. jan. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Povsod vznika pohlepnost in hlad
v telesu ju odkriva bolezen,
spreminja se tkivo v gnoj in nesklad,
ker nočeš spoznati ljubezen.

Skala z gorovja zgrmi v prepad,
se razbije v same ostrine,
prenesene so od ljudi na poti,
da jih volja do upornosti mine.

Dolgo časa trpi drobec peska na tleh
dokler se s potočkom ne sprime,
ko bo v grušču izgladil si vsaki rob
bo vrnjen na obrežje miline.

Zato je bolezen naš vsakdanji kruh
nas hrani z resnico vesolja,
se duša oglaša kot žarki zvezda,
ne uničuj me ti um poln skalovja.

Čas nudi spoznanje, zato ga imam,
da ne bom kot pesek spoznan,
nočem ostrine ohranjevati,
z njo bom le v peklu vsakdan.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)