Napisal/a voltaviator, v četrtek, 14. jan. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zaman iskal sem tu užitek
V svetu dolgih temnih senc
Morda pa le preveč sem plitek
Ker razumem ne tendenc

Veselja sreče in pohlepa
Ni mi mar časti, imetja
ta brezbrižnost me oklepa,
le nagon do preživetja

Brani mi da bi zadal
Si sam usodno sladko smrt
Pretrmast sem da bi se vdal
V sladki up na rajski vrt

Ljubezen dolgo sem iskal
Molil da bi čutiti znal
In teh trenutkov mi je žal
Bolj kot tegá kar sem postal

Neviden člen vsakdanjosti
Pomešan v samotni svet
A čeprav v okove vdet
V srcu mi še plamen tli

To sem jaz, to nisi ti
Torej ne govori mi
Kaj hočem in kaj mi je sla!
Naj cela generacija

Drvi v pogubo večnih spon
Po večni cesti hladnih duš
Kje takrat bo vaš bonton?
Ko utapljate se v mlakah luž

Lastne rdečkaste krvi
Ko vojne hrabre bijete
Za imetje soljudi
Pa vendar sami gnijete

V zemlji prav tako kot vsi
Od rojstva že umirate
Ko na vrhuncu ste moči
Moralno najbolj hirate

Šel bi naokrog sveta
V iskanju mirnega kotička
A že vem da za duha
nemirnega mi ni počitka.

Torej tudi sam sem vpet
V spone vaših bednih zmot
In za vekomaj preklet
Da hodim to plebejsko pot.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Amadeus, v 23-01-2010 13:06, 1. Vaša pot Valtaviator ... strinjam se. Popolnoma. S povedanim. Pot človeka je vsekakor pot v pogubo. Tako pač je. In je očitno treba lih korakat tja. Sicer pa z lastnim korakom. Vedno.     Ja, pa moram ti reči, da so mi tvoje pesmi všeč ... Čeprav ponavadi nisem pristašica nekega reda in rim ... Ampak v tvojih pesmih opazim trud. Trud in neko izjavo. In to mi je všeč.