Zagledala sem se v drobno kosmato kepico,
v žameten , mehak kožušček,
takoj vzljubila njegov sem vprašujoč pogled.
Njegove oči, kot da govorijo:
»Ne glej bratcev, sestric mojih v leglu,
vzami vendar mene!«

Prevzemajo me čustva ,
kako obvarovati to bitje majceno,
nadomestiti topel kožuh mamice njegove,
njenega srca utrip, ki veže ga na njo.
Nerodno k meni prihlačaš,
se ziblješ na nožicah negotovih,
povohaš dlan, nezaupljivo me pogledaš.
Čakaš, kaj storila dlan bo moja,
kam stegnili se bodo prsti moji,
do kod bo segla roka moja.

Dotaknem gobčka se, pogledaš me, obstaneš.
Nežno rečem ti: »Ne boj se, mali moj!«
Še bližje k meni pritacaš,
se stisneš k dlani moji.
Začutil si, da srce mi zaigralo je,
veselje na obraz prineslo,
med nama, živalca mala,
v hipu se je stkala vez.
Vem, da trdna bo in večna.

Preljubi moj kožušček,
pridem pote, ko malo zrasel boš,
ko slastno mleko seskov rabil več ne boš,
takrat ti čas bom namenila svoj.
Vem, da kradel mi boš spanec,
ko cvilil boš vso noč in me preizkušal,
koliko ljubezni jaz premorem zate.

In kdo je ta kosmat neznanec,
ki namenila sem pesmico mu to?
To kužek majhen je , ki čaka name.

Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev)

---