Napisal/a duovox, v sobota, 16. jan. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kot pozibavanje na barki,
Vse se je podiralo, rušilo,
Ljudem je bila pretrgana nit življenja.
Nekaterim je bilo dano, darovano.
Nekaterim le muke pred smrtjo.
Umirali so otroci, mladi, nedolžni .
Nihče ne bo vedel koliko, zakaj.
Na tisoče odpritih oči več ni videlo.
Utihnile so besede, zamrle ustnice,
v mukah je prenehalo bitje srca.
Duh po razpadajočem življenju,
ljudeh, živalih, kriki so utihnili.
Redki posameznikov se ni dotaknilo.
Podarjeno jim je bilo življenje,
tudi rane, bolečine, strah, obup.
Tudi zapornikom, zločincem,
tistim, ki so bili kaznovani, zaprti.
So bili nagrajeni, s tem kaznovani ?
Le vonj po truplih, kriki,
le to je preživelim ostalo.
Ta nepričakovana moč zemlje,
potres ni ločeval, ljudi je enačil.
Ni jih nagradil za dobra dela,
kaznoval le slabe, zlobne.
V mukah so gledali v smrt vsi,
vzela jih je s seboj, pometala
in čistila kot slepa sila,
tudi tiste dobre po srcu,
bogate, sirote, bolne, zdrave.
Tudi ob molitvi, ob zadnjih grižljajih.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|