Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Objavil/a Amadeus, v 26-01-2010 14:24,

4. Puer aeternus

No, da poskusim s to res neprijetno, bedno, bolečo rekonstrukcijo prej izgubljenih misli ... To je kazen za to, ker bi morala delati nekaj drugega in ne tega. Naj bo. Sprejmem. ;-) Ampak vem, da bo ta komentar vsekakor beden. In tega mi je žal.

Torej, LuxAeterna ... Lepa pesem. Jaz jo bom sprejela verjetno nekoliko drugače, kot pesem želi. Saj ona teži k temu, da bi nasprotovala drži tega nikoli neodraslega človeka ... Jaz pa bom tega večnega mladostnika podprla. Vsaj takšnega, kot mi ga razodeva ta pesem.

Kaj je lepšega kot biti Peter Pan in hkrati še Dionizev sin!? Če le imaš jajca! Stati kot kralj na vrhu sveta! Svoboden in nikakor ne ujet v norosti, ampak z njo izživet! Norost je vrlina, še posebej v tem svetu etabliranega uma, ko je že rahel odmik od povprečja linčan kot grešen, bolan, izkrivljen. Živeti v samostojno ukrojenih oblekah ... brez prilagajanja uniformam, pramalim, prevelikim ... ko te na svetu nič ne tišči, nič ne duši ... Si. Pač si. Takšen kot si. Pokončen, pa čeprav v večnem razpotju z ostalim svetom. Morda nestabilen. A vendar kralj. Na vrhu sveta. Vsi okoli tebe so hlapci, ki se pustijo manipulirati ogabnim kalupom. Hlapci, ki v tišini upoštevajo zapovedi. In mirno podpisujejo pogodbo s hudičem. Akter pesmi je original ... večina ljudi na svetu pa le adaptacija. In kdo dela ta svet lep? Pristen? Zanimiv? Adaptiranci?! O ne, vedno so svetu življenje dajali originali. Adaptiranci so le stagnirali. Brez barv tam v kotu, slepi, nemi so tiho mazali ta svet, tako kot to redno počnejo njihovi kalupi.

Ne gre za iluzijo - gre za realnost. Iluzijo živijo tisti, ki se prilagajajo. In ne tisti, ki si krojijo lastna pravila. Tisti, ki so se pustili etablirati. Tisti so ujeti v bedo. Postati le kopija kalupov. Neopazen člen množice. In veš kaj se zgodi z adaptiranci? Postanejo akterji tvoje druge pesmi: zlomijo se pod vzvodi v tisti pesmi odlično opisane depresije. Ta Peter Pan, Dionizev sin, ne bo nikoli v depresiji. Vedno bo srečen, pa čeprav hkrati vedno nesrečen in to ga bo gnalo naprej in ne vase. Ker ima čisto vest. In to ne pred drugimi ampak pred samim seboj. Morda bo sam. Ampak bo on.

In če perpetuum mobile pomeni zmoto, iluzijo, nemogoče stanje ... bo on lahko celo poletel. Iz niča. Ne, to ne bo iluzija, to bodo njegove sanje. Ki bodo postale življenje.

Prilagajanje tej bolni družbi, pomeni zame moralno neodgovornost. On ostaja čaroben in nor. In le tak lahko res v celoti preživi. Brez kletk in omejitev. Brez kompromisov. In prav je tako, ker v množici utišanih ovčic, morajo nujno obstajati črne. Da vsaj nekoliko orientirajo ta svet. Drugače bi se že vsi izgubili. Kot se tudi bomo, če se slučajno še nismo.

Puer aeternus! To naj bo drža novega človeka! ;-) Seveda ne govorim o neodgovornosti - vodilo tega recepta naj bo vsekakor visoko razvit moralni sistem. In s tem bo lahko svet postal veliko lepši kot je. Na podlagi dejanske svobode posameznika, ki je sedaj le slepilo.

Hm ... ja, sem kar precej zašla. No, tvoja pesem odpira um. Vsaj moj. In to je kul. :-)

P.S. Preden sem dala Pošlji, sem dala copy!

P.S. II: In ne moreš verjeti ... Še dobro, da sem dala copy, ker bi komentar drugače spet izgubila. In bi verjetno bila sedaj brez las. Pa sem preden sem dala pošlji preverila, če sem prijavljena in sem bila! A očitno samo navidezno, ker ko sem poslala mi je napisalo, da lahko komentirajo le prijavljeni uporabniki. In moja klobasa bi šla spet po gobe. Ne morem verjeti ... To je velika napaka portala. Škoda.

Spoštovani