Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

Naslovnica (izbor)

Posamezne pesmi

Po avtorjih

Božljaj

Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v sreda, 20. jan. 10

Ocena urednika:
Ocena uporabnikov:	(3 glasov)

Kaniš vzdržati
na potnih dlaneh
drže se za
božanstvo
zaljubljenega
pogleda.

Kaniš skozi
brezdanji
očesni kotiček
pokukavati
in nikdar
zdrseti.

Kaniš prisrčno
počasi
izpiti čašo
naklonjenosti
drasteče
vsebine.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a jpbenedikt, v 25-01-2010 22:23,

1. Božljaj

Kaj sem že napisal prej za eno pesmico? Zveni arhaično. Preklicujem. Tole je šele arhaično!
Kot da prihaja iz neke daljne zgodovine. Hej Kia, zbudi se. Guglamo, fejsbukamo, kenslamo, navsezadnje tudi f..amo. Predvsem pa NAMERAVAMO, PODŽIGAMO (VNEMAMO, RAZVNEMAMO), okej KUKAMO...Res pa več ne kanimo drasteče pokukavati.

Brez zamere Kia
tole je izumetnija.

Pa kakšna škoda! Ker je misel tako lepa.

Objavil/a Klavdija KIA Zbičajnik, v 25-01-2010 22:42,

2. Božljaj

A tako?

A vse to delate? :grin

Pesem ne zveni, ampak hoče biti ... arhaična!

Zakaj?

Zato, ker ko me prime, si dovolim,

da uporabljam stare slovenske besede,

ki jih ne želim prepustiti pozabi.

Da ti ni všeč, ti ne zamerim, da se razumeva.

Pesem ima drugačen cilj od tistega,

ki bi ga ti želel, a vendarle ... bo takšna

ostala.

Hvala za komentar.

ps. Izklopi velike črke, ker se nimaš pravice

dreti name!

Klavdija KIA Zbičajnik

Objavil/a Amadeus, v 26-01-2010 10:12,

3. Božljaj

Ko sem jo prvič prebrala, mi ni bila všeč ... Tako tuja mi je bila. Tako brezosebna ... Še prebrati je nisem mogla, kaj pa jo šele doživeti. Tako neživljenjska, tako otopela ... Tako nepristna. Prisiljena, vsiljena.

Seveda mi je ta občutja dajal ta starinski jezik. Mrtev jezik. In kar je mrtvo, ne more ravno pričati o življenju. Uporaba tega arhaičnega jezika tako za moje pojme vsekakor ne pripore k pristnemu doživljanju pesmi s strani bralca, ki ni vpet v ta arhaični jezik. Če jezika ne čutiš, ga ne moreš doživjati.

Ampak, ko sem prebrala tvoj komentar jpbenediktu in s tem tvojo utemeljitev rabe tega arhaičnega jezika, sem pesem prebrala še enkrat. In dobila je drugoten pomen, ki se skriva ravno v rabi tega jezika. Torej pesem nima namena oživljati mene kot bralca, ampak jezik kot sredstvo. Zato ji dam štirico, ker mi je ta ideja držanja jezika pri življenju všeč.

Na ta način me pesem popelje v neke stare čase in v tisto staro doživljanje ljubezni. Recimo, da sem jo lažje doživela, čeprav še vedno ne popolnoma. Za to potrebujem sedanjost. Ne preteklosti. V tem poglčedu sem vsekakor bolj pristaš živega jezika, ki je vsekakor lahko boljši posrednik življenja. Podpiram pa tvoj smoter, Klavdija, seveda. Iz tega vidika lahko rečem, zelo lepo. In še dobro, da obstajajo taki kot si ti, ki se trudijo obdržati pri življenju stvari, ki bi že zdavnaj tonile v pozabo. Tega bi bilo škoda.

Objavil/a okto, v 27-01-2010 01:12,

4. Božljaj

Klavdija, zelo mi je všeč, ... ker sem podobno že doživel, a je ne bi znal tako napisati.

*
Amadeus,
Božljaj je ena od pesmi, ki se jo da razumeti in je zelo dobro napisana, a jpbenedikt se je zapičil v besede, ki sploh niso arhaične, ti pa si mu v komentarju sledila kot voznik za traktorjem v megli, ki nenadoma zapelje na njivo.
Kje v pesmi vidiš preteklost? … pesem je sedanjost. Veseli me, da si se na koncu opredelila, da je slovenski jezik, ki ga Klavdija ohranja, naša identiteta. Ne sramujmo se starih besed, boljše so od novih,… Angleščina pa naj nam služi za sporazumevanje s tujci in računalničarji :grin