Napisal/a vodnar, v ponedeljek, 01. feb. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Sneg prši v brezkončni,
nemi večer;
duša je prazna in bolna,
v njej je nemir.

Popotnik utrujen in sam sem,
ki tavam v noč,
le še s spomini medlimi
v preteklost zroč.

Kje so vsi tisti svetli cilji?
Ne vidim do tam...
Kako sem ljubil ves svet,
a zdaj sem sam.

V duši le hlad je, praznina,
kot ta je večer;
komu naj bol le potožim?
Povsod le prezir.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a ajda, v 25-02-2010 16:37, 1. Samota Ja, ko te objame, stisne s svojimi grabežljivimi kremplji, ne spusti tako zlahka iz rok in morda nekomu tudi prijajo trenutki, ko se zapre v lupino in prepričuje, da tam zunaj zanj ni prostora. Je to rešitev? Mislim, da ne. Vedno se najde, četudi majhno kladivce, s katerim lahko potolčeš po lupini, pokukaš ven in? Poskusi!    lp, ajda