Napisal/a vodnar, v ponedeljek, 01. feb. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Sneg prši v brezkončni,
nemi večer;
duša je prazna in bolna,
v njej je nemir.
Popotnik utrujen in sam sem,
ki tavam v noč,
le še s spomini medlimi
v preteklost zroč.
Kje so vsi tisti svetli cilji?
Ne vidim do tam...
Kako sem ljubil ves svet,
a zdaj sem sam.
V duši le hlad je, praznina,
kot ta je večer;
komu naj bol le potožim?
Povsod le prezir.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|