Napisal/a duovox, v četrtek, 04. feb. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Veš Sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje, im luna, zvezde mi v noč krase nebo,
kod skrivnostne ti poti teko ?
Če morda poljane, so morja,
cvetlic prelepih v skritih koščkih tam sveta,
solzna lica otrok, ljudi,
naj žarek tvoj jih osreči, jim lica boža, solze posuši....
Zasej radosti tam, nasmeh,
verjamem, čutim v tvoj uspeh,
da jutranja jim zarja tvoja,
polepša dan, krasi njihova obzorja.
Morda prošnja moja je le prevelika,
med mislimi, željami, ljudmi razlika,
zato povabi oblake na pot seboj,
ne odlašaj, pohiti, brž, takoj !
Ravnice puste, nekoč gozdovi, polja,
kjer seže ti pogled do morja,
življenje trosi, da seme spet bo vzklilo,
v zeleno se odelo, bo zacvetelo sad rodilo.
A kjer vojne so, se slišijo topovi,
oblakom ukaži, da utihnejo v vodi,
ali tanke zamenjajo s sanmi,
kjer sovrašvo tli, da zvodeni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|