Napisal/a Compositrie, v petek, 12. feb. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Sedem, že svinčnik dam v roko
in pišem.
Mislim le ogrado podrem, pustim, naj pasejo se in sprva nič ne brišem.
Je včasih nevihta in močan dež,
a kdaj le po puščavi tavam
misleč, ah svinčnik, sam ne veš,
al pisal bi, ne pretiravam;
se odločit kdaj ne zna,
pusti vse delo, se vda,
nalašč pusti praznino belo,
pa ve, da mi bo prekipelo,
a rekla žalega mu nič
ne bom, kar bi lahko bolelo.
Mar svinčnik res je krivec tak,
da nič ne dela, ko je treba,
išče izgovore, ležerno loti
gibanja se, ko ameba.
Naj ne zamerijo mi naravoslovci; amebe resda podrobno ne poznam,
vendar za obnašanje mojega svinčnika me na trenutke prekleto res je sram.
Le ni vse v njem, vsi vzroki,
zakaj beseda kdaj obstane mi v roki,
po prstih steče, se na kazalcu ustavi,
da z njo pred papirjem bijem boj krvavi,
se trmi, noče in noče z jezika,
kako od prstov se šele odmika!
Da videli bi jo, ne bi bilo vam pogodu,
kaj je to bonton, kakšna olika...
Ko pa pogum v roke na čase vzamem,
odpre vse več se možnosti in idej,
spet misli sredi pašnika pobiram in najdem to, kar nisem še doslej.
Barve. Žarek. Polnost. Razigranost.
Iščem novo, odkrivam preostalo,
skozi tančico dan na dan, po malo,
svinčnik pogosto kar dobro mi služi,
a pogum,
ta se malokrat v procesu pridruži...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|