Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v nedelja, 21. feb. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Lisasto pogorje sanjaš,
ko srepo zreš v lastno perje.
Med raztrošenimi iglicami rdečega bora,
obstoj si usedaš v zimsko tišino.

Dvigaš glavo tja pod Peco,
kraljevsko sam na presvetlini,
s hrepenenjem borovnice upa,
na podrasti trpek sneg jo obteži.

Izvirno petje tih upor razlega,
saj vsak nemir kot da te onemi.
Mi čuvaš stari gozd pred vdori
modro - zelen si samec temo izkriči.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)