Napisal/a Selena, v četrtek, 25. feb. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vleče me, vleče me nekam tja, Ker ne vem, če tu sem res doma. Vem, da ne morem dobit' več ljubezni, Kot mi jo moja mati da, A mene še vedno vleče nekam tja. Nočem nič, ker vse imam, A še vedno me vleče sonce, Vleče me ocean. Ni mi več všeč moj vsakdan, Rada bi šla nekam, res daleč stran. Kam, ne vem in tudi ne zakaj. Sama grem, da najdem tam svoj raj.

Če kdo me vpraša kam hiti srce, Ne morem odgovoriti, ker čist' po svoje gre. Ne upam mu slediti, ne morem ga vprašati, Kaj hoče z mano storiti, kam hoče me poslati. Vedno glasneje me kliče, mi pravi naj že grem, Pojma nimam kam, ne vem če sploh smem. Oditi kar tako, za soncem in puščavo, vleče mi telo, a še vedno razmišljam z glavo. Mogoče bi bil čas, da poslušam zdaj očeta, Ko vedno je dejal, da šteta so nam leta. Le enkrat se živi, le enkrat se umre, Zakaj bi v življenju bil, kar za družbo sprejemljivo je? Če bi bila cigan, bi šla in ne bi se vrnila, Za vsak izgovor svoj, poreklo bi krivila. A nisem ne cigan, ne ptica, ne sirota, Da šla bi tja v en dan, Kamor nesla bi me pota. Čeprav srce boli, Odločim se ostati, In nimam te skrbi, kje nocoj prespati.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)