Napisal/a DUSANN, v torek, 02. mar. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Denis je vedno oboževal morje. Morje, to neskončnost, to skrivnostnost. To morje je večno in obstaja, odkar obstaja zemlja. Mirnost ali viharnost ga  vzburjata vsaka na svoj način. Morje je pravzaprav glasba, v kateri se mešajo različni stavki kakor v simfonijah. Tu najdeš vse glasove, od mirnih stavkov, komaj zaznavnih, najdeš vihravost, čustvenost in strastnost, najdeš tudi pavze in poudarke. Predvsem pa najdeš globino, ker glasba brez globine ni nič, je le plehkost in minljiva zabava. Morje ima globino in skrivnostnost … globine so neizmerljive. Tu prednjačijo oceani brez konca in zaključka, tako kakor teče življenje, ki se večno ponavlja in vrača; pravzaprav le v drugih preoblekah kot večni pustni karneval, včasih grotesken, včasih vesel in radoživ, včasih tragičen in melodramatičen.

Kaj vse se skriva v globinah oceana? Katere živali, pošasti tu domujejo? Ali so glasovi v globinah drugačni, bolj grozljivi, pogubni, se sprašuje Denis. Ali bomo to kdaj razkrili? Ali imamo pravico do tega, se sprašuje. Spet bomo pregnali Bogove kot smo jih nekoč z gora. Pregnali smo jih iz mogočnega Olimpa …

Vsako morje ima svojo barvo, odtenek, nobeno morje ni enako, vsa morja so drugačna, različna v svoji barvitosti, le občutek in srce moraš imeti, pa boš zaznal vse odtenke modre barve, na tisoče modrih odtenkov, od zelenkastih do modrikasto in vijoličasto modrih, kakor boš zaznal različnost ljudi, kateri te obdajajo. Noben človek ni enak, vsak je posebnež in skrivnostnež. Vsaka psiha ima svojo globino in rano. Morje je srce, polno bolečine …

Koliko potopljenih galej se skriva v morjih, skrivnostnih potopljenih galej, potopljenih nekje v davnini. Koliko obupanih glasov je kričalo ob potopitvah, klicalo Boga iz obupa, koliko volje do življenja je bilo tu izklicano, volje do tega prekletega življenja, vendar tudi lepega, podarjenega življenja. Mar se vsega prepozno zavedamo, ko je že vse izgubljeno in pogubljeno … Prekleto bitje je človek, prekleto bitje  je človek! … Prava zverina je človek! Ni je večje zverine od človeka!

Denis sedi na obali in opazuje morje, bleščeče morje in opazuje zapuščeno ladjo; letečega Holandca nekje daleč stran, ladjo, ki prinaša valove v svojem enakomernem nihanju, v svojem enakomernem gibanju proti obali, kjer sedi s svojo bolečino v srcu, s svojo ranjeno dušo, s svojo ZAZNAMOVANO dušo in upa in obupuje in trpi kot trpijo le občutljivi duhovi. Zakaj ne more uživati kot uživa velika večina ljudi, zakaj je ZAZNAMOVAN, čeprav ljubi bolj kot drugi, čeprav dojema bolje kot drugi, čeprav zaznava bolje kot drugi? To je plačilo… Plačilo prekletstva, plačilo za razbolelo, ranjeno dušo!

Kot ima morje ranjeno dušo, tako ima Denis ranjeno dušo in s tem sta si enaka. Morje in Denis sta si brata. Tudi v njegovi globini duše so potopljene galeje nekje iz davnine, izgubljene amfore in skrivnostni zakladi. Zakladi, polni skrivnostnih zlatnikov. Vendar teh zakladov ni več mogoče odpreti, ker so ključavnice zarjavele in so jih obrasle starodavne morske alge. Odpre jih lahko le morska nimfa, čarobna morska nimfa s čarobnim ključem, čarobnim čarodejnim ključem in takrat se bo duša osvobodila in poletela. Duša se bo osvobodila in takrat bo prost in osvobojen ...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)