Napisal/a Compositrie, v ponedeljek, 22. mar. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
I.
Letiš. Zavpijem, stoj.
Obstani tak pred menoj.
Naj v zraku te začutim.
Bodi tu, daj mi smisel,
tiho mi ostvari upe, da sanjam dalje.
Sanjam dalje.
Pozabim, da si v zraku.
Z mene padajo objemi,
a jaz jih ne dam.
Gravitacija je močnejša.
Od tebe, od mene.
Objemi padajo navzdol, z mene
kot vedno.
Ostanem sama.
II.
Rdeče oči
prepoznala bi v tebi, vedno.
Mokra vaza v preddverju čaka,
da konča svoj bit,
čaka padec s silo,
da jo požene tja,
kjer le resnično čuti se razbito,
ko v koščkih zaživi.
V njenem odsevu vidim tvoje rdeče oči.
Vedno.
III.
Pok. Frc. Žvist.
Igra je nuja.
Monotonost razplamti,
obrne hrbet enoličnim mnogovezjem,
podre ovire,
najde tretje nekaj.
Kako tretje...vprašaš,
če se igrava le jaz in ti.
Česar ne vidiš, še ne pomeni,
da ne obstaja poleg.
IV.
Poslala me je mati po jagode
v temi.
Kače, zveri, samotni predeli,
vse to me je okrepilo,
da sem sedaj tu.
Čeravno-z napol prazno pestjo
borovnic.
V.
Gledam vodnjak.
Če je še tako globok kot včeraj.
Mar bo jutri tudi mrzel,
mračen, srebrnkasto svetlikajoč?
Potem ga obideš ti.
In vodnjak je še vedno tako globok, kot včeraj
in srebrn.
Ti se nasloniš nanj
in zapreš oči.
Sonce se zablešči.
Mračnost se v blišč zamenja,
mrzel kamen se otopli.
A ti,
Ne boš mižal
in tu stal
za zmeraj.
VI.
Majhen sem.
In vsi so večji od mene.
Vendar se ne bom izgubil;
šel bom za mravljo,
boril se bom z divjimi svinjami,
tekel za jaguarjem.
Letel bom kot ptica,
daleč, daleč
ter nekoč razprl krila.
Do takrat pa,
mama,
a imaš robček?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|