Hodim bosa po travi,
da čutim zemljo
kako se mi zažira v
zareze in pore stopal.
Čutim jo v sebi.
Nekoč bo ona čutila nas.
Že mora biti pomembna!

Trava je hladna in mehka,
tako mehka, kot bi jo spredla
stara ženica iz prave volne.
Le da ne bode in ne srbi.
Približam se mlakuži,
ki mi stopala po malem
vsrka vase... Tako nežno,
tako mehko, tako enkratno,
da bi imela blato od sedaj
naprej za moje edino obuvalo.
Prilega se mi, nič ne tišči,
tako nežen in umirjen
korak mi dopusti.
Zaželim si kopeli,
odvržem oblačila
in se gola potopim
v to nizko blatno vodo,
da me počasi vleče vanjo.
Ni je boljše odeje.
Blato me vsrka vase
in jaz vsrkam blato vame.
Počutim se varno.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---