Napisal/a LORELLIA, v četrtek, 25. mar. 10 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Ne vem, morda je kriv obraz.
Preveč je daleč od oči,
preveč pred tujimi stvarmi...
morda je kriv poraz.
Sijoč v ogledalu,
drugače mraz.
Morda sem kriva jaz.
In strah,
ki tihotapi se v moj čas...
Iz vseh strani pritisk neba,
potujoče stopinje,
vrezane globoko v čas.
Sence, vtisnjene v obzidje,
najin znak,
edini večen, ki bo šel z menoj,
z vetrom skozi zrak.
Kot si šel ti
s poljubom v moj oblak.
Ne vidim te, postal si zgolj moj glas,
v daljavi tvoj obris
v daljavi vzklik gozdov
v daljavi klic
odziv
dotik,
naj bom, tvoj sel, tvoj Jaz.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|