Napisal/a tomm, v ponedeljek, 29. mar. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Navzven obrnjene oči imamo
ne vidimo notranji svet,
izgradili smo cerkva veliko,
zaprli v njih smo lasten med.
Tja prihajamo občasno
priliznjeno na svoj obred,
poslušamo duhovne misli,
še bolj na svoj bogat obed.
Se bo sestala vsa družina
bežeč od hladnih božjih tal,
bo lažje si natovorila,
meso nedolžnih svinjskih pleč.
Med njimi nisem jaz nič boljši
na obisku sem bil tudi jaz,
s sveto vodico prekrižan,
poslavljam sem se kot vsak od nas.
Naenkrat slišim v samem srcu.
O človek ti kaj te ni sram,
iščeš Mene med zidovjem,
v resnici nisi nikdar sam.
Tale svet je ves narobe
zvonovi vabijo ljudi,
a jaz ki slišal sem besede,
ne vem kaj je storiti mi.
Telo in misli tisočletja
malike delajo povsod,
a kaj je vest v naših srcih?
Dokaz, da smo vsi božji rod.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|