Napisal/a III, v petek, 02. apr. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Z višine dol gledam,
opazujem svoj odsev.
Iščem svojo dušo,
iščem Tvoj napev.

Opazujem um
in misel ki beži.
Ne najdem ji razlogov
zakaj v njej je ti.

Morda se smejem
sebi v obraz,
ko gori tu čepim
in priznavam svoj poraz.

Ne vem kaj si storil,
ne vem kdo si ti.
Ne poznam tvojih misli,
ko ti gledam v oči.

Ta noč nepozabna,
kot vsaka poprej,
razkriva občutja
razumnosti mej.

Na razgledu nebeškem
svetloba žari,
mi tiho šepeče,
me nežno miri.

Če je še kdo tukaj;
morda si to ti..?
Kaj misliš, je vredno?
Morda te sploh ni...

Oprosti mi Draga,
še vedno boli.
Sam samcat v vesolju,
kaj naj brez ljudi?

Spokojna Milina,
ostani z menoj.
Povej mi Resnico,
za vedno bom tvoj.

Kaj tvoja lepota,
kaj tvoje telo-
Lepota nebeška
ljubi le Nebo.

Na robu solza sem,
v celoti drhtim;
srce če ustavim
karkoli spremenim.

Še vedno nad tlemi,
nad sabo lebdim.
Še vedno te vidim,
še vedno trpim.

Ni teme, ni sonca,
nikjer ni sledi.
Nikar ne zajoči,
le tiho zaspi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)