Napisal/a III, v petek, 02. apr. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ne brez srca, moledujem.
Iščem pogled iz oči v oči.
Potrto skoraj, kot se ne spodobi,
v ihti prosjačim za kanček vesti.

So uspeli me -'moji'- prepričat v razum.
Sprejel sem darove skoro pol-bogov.
Misli si trganje duše, solze,
ko skaže se vsaki za vodjo tropov.

Pa nimam res sreče, povej, morebiti;
da v svetu mi zgleda obratno sveta?
Ko sanjam dobroto, ta kani buditi,
da urno postavi na trdna me tla.

Te ni, te človeka - božanskih pota?
Ne lika v telesu brez kančka laži?
O, strt sem v obupu, ne zmorem hoda,
brez misli da modri pred mano hiti...

Kaj morda preveč je prositi krojača,
da vidi se delo, potem naroči?
Da srajco sešije še preden se plača;
al treba je slepo slediti ljudi?

Ne vem več kje bivajo angelski sli,
pozabljam na upe da srečam te kdaj.
Ti dobri učitelj, ko isti vse dni -
Te iščem še vedno; ne vem več zakaj...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)