Napisal/a LORELLIA, v torek, 06. apr. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(4 glasov) |
|
Mogoče so predaleč
tiste sanje o svobodi,
o vetru na robu obzorja,
O ptici, ki pluje čez morja,
o času, ki nima sledi
le nariše tanko črto čez oči.
Nekje daleč so spomini,
grobovi so zrasli prek misli
in misel je šla prek srca...
Nekaj ostane v davnini,
nekaj je košček neba.
Malce pomaga poletje,
ledene sveče odtali
včasih so premočne vreznine,
ki so pustile ranjene dlani.
Le črta, silhueta, gib in blisk,
pravica vstaje!
Potoki barv in ritem ptic.
Vesolje kot dotik,
večnost kot navdih,
vzgib predaje!
Le s seboj lahko še grem v korak!
Le svoji poti bo sledil bedak!
Pogledi režejo in tišina je povedala prveč.
Besede gredo dalje,
pa čeprav ga ni.
Sprašujejo, kot da je mrtev,
mar jim ni.
Besede, kot okraski,
le laži.
Naj gre po svoji poti,
zanje le bedak,
naj gre po mili volji,
v tem jutru je junak!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|