Napisal/a Eternidad, v sobota, 17. apr. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko čutiš,
da v sebi umiraš,
ko čutiš,
da počasi stagniraš,
ko čutiš,
kako izginjaš v prah,
ko čutiš,
da na tebi raste mah.

Ko izginja zalet,
ko se podira tvoj svet,
ko še sam(a) temu ne moreš verjet.

Boli te spoznanje,
da vsako dejanje,
za tabo pusti majhne sledi,
ki jih v prihodnosti opaziti ni.

Nihče se ne zmeni,
v vsakdanji vnemi,
drvijo mim' tebe,
niti ne vejo za sebe.

Ko nekdo ti uniči življenje,
ko nekdo te postavi v trpljenje,
ko nekdo ti razblini veselje,
ko nekdo ti vzame hrepenenje.

Počutiš se kot izžeta lutka,
ko je ugasnila še zadnja lučka,
ko se znajdeš v popolni temi,
ko ne vidiš izhoda,
ne najdeš poti iz brloga.

Nastopil bo čas za svetlobo,
našel se bo zalet v novo dobo,
ne smemo obupati hitro,
kajti življenje ni tako minljivo,
vsako obdobje ima svojo težo,
da izžene še tako hudo bedo.

Verjemi v svoja občutenja,
ne obupaj v fazi ihtenja,
vedno se najde še tako težko rešitev,
življenje je večna uganka,
njegova rešitev bo vedno huda zanka.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)