| Napisal/a Lisjaček, v ponedeljek, 19. apr. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Nama je ljubezen sploh namenjena,
ali sva lutki sistema skozi čas,
in če ti povem, ali izgubim nas,
in z mano, bi bila ti kdaj zmenjena?
Molčiš, me gledaš, kot da me zajedaš,
neprestano in tiho ostajaš tam,
v domišljijo, se lahko še zatekam,
in če ti povem, me pol sploh poznaš?
In če priznam, da tak te vreden nisem,
da le takrat, ko ljubil te bom zares,
takrat bi te povabil, celo na ples,
a trudim se, da rečem, vreden te sem.
Krutosti življenja, le ne poznaj,
niso res vsi za to, ti si pa še manj,
krutost je že to, da ti pomisliš nanj,
ali je to, le moj domišljije zmaj?
Zate storim vse, če verjameš ali ne,
zdaj prav res na svetu, vse si mi le ti,
a pesnik se boji, da te izgubi,
in ljubezni niti ene, preklete.
Že kmalu, mesto v oblakih bo,
vse nastalo je, zaradi tebe le,
boš v resnici, kdaj uslišala mene,
če ne le kaj, zgodilo se nama bo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
