Napisal/a LORELLIA, v četrtek, 22. apr. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Buči v glavi.
Kriki besed so preglasni
v tem jutru,
ki pride za jutrom
in gre za večer,
kot potuhnjene sanje.
Tišina prihaja.
Napila se bom njene veličine,
pila jo bom v jutrih,
posutih z mavrico,
v večerih,
pokritih s tančico.
Pletla bom njene niti
skozi barvitost dneva,
kajti njene oči
so moj dom.
Njene moči
so moj svet.
Njen dotik
je moje življenje.
Trenutek,
sprt s sanjami,
je le trenutek.
Čas laskavo razpira krila.
Moj jutri je blizu,
kot je blizu norost,
da spet skočim s pečine.
Da zagrizem v stereotipe,
da zatresem meje,
ko me prime.
Da grem še dlje,
kot gredo rime.
Da grem
le zase
z občutkom
divjine.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|