Napisal/a LORELLIA, v četrtek, 22. apr. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tukaj sem in kukam iz rokava.
Po malem umiram,
imajo prav.
Nekako sem v sebi,
meditiram.
Se pobiram s tal.

Za malo duše
grem daleč, ne vem zakaj ustavljaš moj smeh,
moj navdih, moj dotik,
zakaj si kot greh?

Zakaj si kot senca vesti,
ki se mi smeje za hrbtom,
kot karma z nešteto odtenki,
kot hudič z mehkim srcem,
zakaj ustaviš moje srce
in spominjaš na davnine,
zakaj tvoja bližina
je kot pritisk v srd bolečine?
Zakaj si oseba,
ki me potepta,
ki zmečka prekleta krila
naleti na plodna tla...

Nič več ne grem
v svet,
ki je svetu neznan.

Ne grem več v besede,
ki zvenijo zaman.

Ne grem v energije,
ki so nekomu v bran,

tu se konča ta pot nekih sanj.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)